Pravo in prav
Naša generacija je vsekakor še vedno prežeta z moralnimi načeli, ki hote ali nehote kreirajo naš vsakdan tudi na poslovnem področju. Ste se kdaj vprašali, koliko pravil, zapovedi in prepovedi in standardov ravnanja pravzaprav obstaja – pa pri tem ne mislim samo na zakonodajo, ampak na vsakdanje zapovedi, ki jih sploh ne opazite, npr, pri umivanju zob: zobe si umij vsaj dvakrat dnevno,zobe si moraš umivati točno tako in tako, zapri vodo, ko si umivaš zobe, da jo prihraniš, zamenjaj krtačko vsake dva meseca, ne uporabljaj tuje krtačke, najboljše so mehke krtačke, poleg krtačke za zobe uporabljaj še nitko za zobe in ustno vodo, preberi oznake na zobni pasti, ki ti povejo, iz česa je narejena, saj vse zobne paste niso dobre…
Naše življenje je sestavljeno iz zapovedi in prepovedi ali vsaj priporočil, ki v življenju vsakega posameznika odigrajo različne vloge – se pa lahko vsakdo vpraša, kakšna bitja smo, da za običajno življenje potrebujemo milijone pravil, ki si jih kar sami postavimo…V primerjavi z živalmi, ki so naravne in imajo nagon ( in niti enega samega pravila!), očitno ljudje ne vemo, kaj je prav. Za Slovenijo je npr. značilno, da ima toliko pravil in da se le-ta spreminjajo tudi takrat, ko za to ni nobene potrebe, kar kaže na to, da drvimo proti stanju brezpravja, saj preveč pravil pomeni točno to.
V tem članku bi se rada dotaknila predvsem sodstva in posameznih sodnikov, s katerimi imam pri svojem delu opravka, saj menim, da bi dotični morali biti prvi med vsemi, ki pravo izvajajo in uporabljajo tako, kot je prav.To namreč vsi ostali od njih pričakujemo, sodniki bi morali biti pri svojem delu neodvisni in strokovni in pri delu bi morali uporabljati predvsem lastno vest ( morda pa jo, pa je na drugačni ravni od pričakovane) in se zavedati, da papirji, ki jih imajo pred seboj, pomenijo življenjsko pomembna dejstva posameznikom in da bodo tako ali drugače s svojimi odločitvami posegli v življenje sodelujočih v sodnem postopku. Za lažjo predstavo v nadaljevanju opišem primer, ki se dogaja resnični osebi in je nekako reprezentativen primer tega, kako pravo danes ni več prav, postalo je nekaj, kar je istočasno lahko prav in narobe ( in ravno to je narobe!).
Zoper fizično osebo je večja finančna institucija ( imenujem jo stečajni upnik), ki je želela prenesti poslovanje na drugo pravno osebo, vložila predlog za uvedbo osebnega stečaja na podlagi zatrjevane terjatve, ki je bila zastarana in tudi neutemeljena,jo je pa stečajni upnik zaradi neznanih razlogov imel še vedno v svoji bilanci. Moja stranka je bila porok glavnemu dolžniku, ki je prenehal obstajati že davno tega, je pa pred tem vse svoje obveznosti (tudi s stečajnim upnikom) uredil, zato se je moja stranka uprla uvedbi stečajnega postopka. Po daljšem pregovarjanju in mnogih obravnavah je sodišče predlogu stečajnega upnika ugodilo in začelo stečajni postopek, saj za to zadostuje, da je izkazan le en od pogojev po ZFPPIPP in dejstvo, da moja stranka ni bil zmožna plačati zatrjevane milijonske terjatve stečajnemu upniku, je držalo kot pribito.V ločenem sodnem postopku je moja stranka dokazala, da je pogodba o poroštvu delno nična, potemtakem pa tudi zastarana obveznost, zaradi katere je bil zoper mojo stranko uveden stečaj. Poslovni ugled moje stranke je strmo padel, šok pa je bil tudi tolikšen, da je omembe vreden. Stečajno sodišče je imenovalo stečajno upraviteljico iz Ljubljane in moja stranka je želela stopiti z njo v kontakt: neuspešno. Napotena je bila k določenemu odvetniku in njegovim vsega neveščim pomagačem, preko katerega je potekala vsa komunikacija s stečajno upraviteljico. K dotičnemu odvetniku sem odšla na sestanek tudi sama in po parih urah razlaganja dosegla, da je razumel, da terjatev stečajnega upnika pravzaprav dejansko ne obstaja in da je ne bi smeli terjati od moje stranke, zato je stečajna upraviteljica ni priznala in je stečajnega upnika napotila na pravdo, meni pa podala pooblastilo za to, da se v sodnem postopku borim za svojo stranko. Najboljše pri tem je bilo, da sem morala pred prejemom pooblastila za zastopanje izrecno podpisati izjavo, da bom vse storitev opravila pro bono, torej zastonj!… NI problema, v zadevo sem vložila že dve leti dela in bila sem prepričana v uspeh. Po začetku sodnega postopka, v katerem je stečajni upnik moral dokazati obstoj svoje terjatve, sem uspela doseči dogovor in skleniti sodno poravnavo, s katero bi stečajni upnik lahko bilančno odpisal vtoževano terjatev, moja stranka pa bi bila prosta vseh obveznosti do stečajnega upnika – popoln uspeh, torej,in zaključek muk za mojo stranko.
Res? Kje pa, prejela sem namreč klic stečajne upraviteljice ( ki se je kar naenkrat pojavila), ki je rekla, da takšne poravnave ne bi smela podpisati in da mi preklicuje pooblastilo za zastopanje (!). Poravnavo je preklicala s pomočjo stečajne sodnice in postopek je popolnoma obstal. Potem je šla stečajna upraviteljica še dlje: vložila je ugovor zoper odpust obveznosti moje stranke, kateremu je ista stečajna sodnica ugodila in ga preklicala – čeprav je moja stranka predložila vse dokaze, da kljub temu, da je prisilno v postopku stečaja, izpolnjuje vse obveznosti, ki jih za stečajne dolžnike določa ZFPPIPP.
Si lahko zamislite, kako se že od vsega začetka počuti moja stranka? Nemogoče.
Najprej stečaj zaradi nečesa, česar sploh ni dolžan, potem uradno priznanje stečajnega upnika, da dejansko ni ničesar dolžan in da stečajni upnik potrebuje le papir/podlago, da dolg odpiše v bilanci in jo s tem izboljša zaradi prodaje, potem preklic sodne poravnave s strani stečajne upraviteljice (ki je s tem baje zaščitila …koga?) in zdaj še preklic odpusta obveznosti zaradi očitkov, ki so zrasli v glavi taiste stečajne upraviteljice, ki je z mojo stranko prvič stopila v kontakt šele na obravnavi v postopku zaradi odpusta obveznosti. Zdaj se moram zoper odločitev sodišča o preklicu odpusta obveznosti pritožiti, seveda, in se tudi bom, imam pa resen pomislek o tem, ali se bo Višje sodišče odločilo tako, da bo prav.
Pravo je vsekakor dalo podlago za začetek in potek stečajnega postopka zoper mojo stranko, vsekakor pa nič v tem postopku ni bilo prav. Sedanje stanje stečajnega postopka je namreč takšno: moja stranka je še vedno dolžna ogromen znesek, ki ga dejansko ni dolžna, že par let je stečajnem postopku in s tem omejeno samostojna ter močno degradirana, stečajna upraviteljica vztraja pri vodenju sodnega postopka zoper stečajnega upnika, v katerem bo glede na dokaze, s katerimi razpolaga, v morda desetih letih dokazala, da dolg ni npr. dva milijona evrov, ampal »le« milijon šeststo tisoč – ves ta čas pa bo moja stranka v stečajnem postopku, ki se prej ne bo mogel zaključiti! Stečajna masa je ves čas 0,00 EUR in to dejstvo se ne bo spremenilo, je že tako in tako je v tem primeru tudi prav!
Obstaja ogromno ljudi, ki so institut osebnega stečaja izkoristili za to, da jim ni bilo potrebno plačati dolgov, ki bi jih bili mnogi tudi sposobni plačati. Na ta postopek so se pripravljali več let, prenesli so svoje premoženje na način in na osebe, ki ne morejo biti pritegnjene v stečajni postopek in pravo pravi, da so ravnali prav. Peščici ljudi pa je bil postopek osebnega stečaja z odpustom obveznosti dejansko edina rešitev za nadaljevanje dostojnega življenja in tem ljudem je takšen postopek tudi namenjen, za takšne je tovrstno pravo tudi prav.
Opisala sem samo en primer, pa se je pojavilo toliko dilem okoli tega, kaj je pravo in kaj je prav – zaključek pa lahko glede na dejstvo, da to ni najhujši primer, naredite kar sami.